Ljubezen do morja, jesenskega listja in veselja nas je popeljala v čarobni Umag. Ta nam je postregel z različnimi vremenskimi pojavi in zanimivimi pripetljaji. Veselje otrok, ko smo prišli na morje je bilo nepopisno. Od prvega trenutka dalje so vzklikali: »Morje! Gremo se kopat!«. A vreme nam je ves čas nagajalo, zato smo morali prilagoditi naše načrte.
Tako smo se prvi dan odpravili na izlet v Rovinj. Sprehodili smo se po ulicah starega dela mesta, si ogledali različne znamenitosti in se na mnogih razglednih točkah naužili prekrasnih razgledov. Na glavnem trgu smo se malo poslikali, si privoščili kepico sladoleda, nato pa ogled zaključili na stojnicah, kjer je vsak kupil nekaj lepega za domov.
Drugi dan smo si ogledali Pulo. Prvi postanek je bila Pulska arena. Tam smo dobili vpogled, kakšno je bilo življenje v Rimskih časih. Naša pot se je nadaljevala v stari del mesta, kjer smo pod slavolokom napravili skupinsko fotografijo. Vsaka skupina je imela tu prosti čas zase. Otroci so si lahko kupili kakšen spominek in se z vzgojiteljico sprehodili po mestu. Po kosilu smo si ogledali še največjo atrakcijo dneva: Pulski akvarij. Na otroških izrazih je bilo moč videti neopisljivo veselje, srečo, začudenost in radovednost, ko so raziskovali podvodni svet in živali, ki živijo v njem.
Seveda pa nam ni bilo potrebno potovati, da bi se zabavali. Tudi čas, ki smo ga preživeli v domu, je bil skrbno zapravljen za druženje, ustvarjanje in izdelovanje, predvsem pa zabavo. Večere smo si popestrili z različnimi animacijami, kot so Umag ima talent, modna revija, zabava v pižamah in ples v maskah. Seveda pa ni manjkalo plesa, ob različnih glasbenih ritmih. Lahko bi tudi rekli, da smo imeli svojo »himno«. To je bila seveda naša slovenska Kekčeva pesem, ki smo jo prepevali na avtobusu, sprehodih, med dejavnostmi itd. Navdih zanjo nam je dal fant, ki jo je zapel na talentih. Zapel jo je tako dobro kot original, če ne še celo bolje.
Najbolj pa je vsem ostal v spominih skok v morje za 1. novembra. Zjutraj nas je s svojimi sončnimi žarki končno prebudilo sonce. To je bil tudi naš prvi sončni dan. V tistem trenutku, ko smo otrokom povedali, da se gremo kopat, so začeli vzklikati in skakati od veselja. Stekli so po kopalke in čez nekaj trenutkov smo se že odpravljali na plažo. Otroci so od sreče kar vse skupaj pustili na obali in se zapodili v mivko.
Skupaj smo se zabavali, smejali, peli in plesali. Včasih smo potočili tudi kakšno solzico domotožja, a nič nas ni ustavilo in skupaj smo preživeli nepozaben teden na obali. In čeprav je morda našega skupnega počitnikovanja res že konec, bodo spomini in vezi prijateljstva, ki smo jih stkali, ostali v naših srcih za vedno.
Več fotografij najdete na naši FB strani.
Piše: Erika Jesenko, vzgojiteljica Kluba vzgojiteljev ZLRO
